Sella Nevea-Kanin - otvoritvena turna smuka članov SŽS (tudi v sliki) prispevek Boštjan KOKALJ
V visokogorju se je zima končno le pričela in je tako v soboto 17.12. zopet pokazala svoj pravi obraz. V zadnjih dneh je tako nad 2000 metri visoko zapadlo tudi do meter novega snega ob temperaturah krepko pod ničlo. Žal to še vedno ne velja za sredogorje, kjer je snežna odeja še vedno razmeroma nizka za ta letni čas, ampak prava koledarska zima se šele pričenja.
Brez oklevanja smo izkoristili hladno soboto in jo v predvidevanju po najboljših snežnih razmerah mahnili na slovenski Kanin iz italijanske vasice Sella Nevea. Tokrat smo urezali smučino kar po trenutno še zaprtem smučišču Sella Nevea do vrha Kaninskega smučišča. V Sella Nevei je bilo malo, približno 5 cm snega, kateri pa se je po nekaj 100 metrov višine dvignil na 20 cm in vztrajno rasel. Tako, da je pri planinski koči oziroma kot pravijo Italijani zavetišče Refugio Gilberti, višina snega segala že do okoli 70 cm, na vrhu Kanina pa že krepko preko 1 metra novega snega. Prvotni cilj ture je bil sicer Prestreljnikovo Okno nad Kaninom, vendar smo ga zaradi mrzlega vetra opustili že na samem začetku. Zavetišče Rifugio Gilberti je še zaprto in ga bodo Italijani odprli prihodnji teden, tako, da bomo Bombardino spili naslednjič. Bombardino je aktualna pijača italijanskih smučišč in jo tu pripravijo odlično.
Skratka, povedano z eno besedo otvoritvena turna smuka prihajajoče sezone se je izkazala s presežki.
Zlatorogove steze - prečenje naše najveličastnejše Stene (tudi v sliki); prispevek Boštjan KOKALJ
Zlatorogove steze so zagotovo naša najveličastnejša vodoravna pot čez slovenske gorske stene. Dolžina smeri meri najmanj 4 km, čas plezanja pa se meri nekje od 6 h navzgor pa tja do nekaj dni, predvsem odvisno od izurjenosti plezalne naveze. Po zaslugi enkratne poličaste strukture kamenine dovoljuje Triglavska Stena presenetljivo preprost prehod čez številne stebre in grape. No, resnici na ljubo je treba povedati, da je pot vse prej kot vodoravna. Višinska razlika, ki jo je potrebno preplezali navkreber, komaj kaj zaostaja za velikimi vertikalnimi smermi, pri tem pa nas seveda čaka tudi dosti plezanja navzdol. Smer je pravcati “resume” Triglavske Stene. Zlatorogove steze pojdi plezat, potem ko si opravil z veliko triglavsko klasiko in le če ti je anatomija veličastne Stene dobro znana, boš našel pravo pot. Pa tudi doživetje bo tako lepše. Na vsakem znanem križišču boš obujal spomine na vertikalne vzpone in tura ti bo podarila pravi praznik. Poglaviten problem smeri je seveda orientacija. Težavnost je skromna, velika večina poteka v I in II težavnostni stopnji. Ker pa skoraj ni naveze, ki ne bi tu in tam obrala kake nehotene, seveda težje variante, smer nikakor ni primerna za neizurjeno navezo. Najzahtevnejši mesti tako orientacijsko kot plezalsko sta prehod iz nemške smeri v črni graben in čez Jugovo grapo. Ker gre večinoma za hojo in plezanje po policah seveda ne moreš pričakovati značilnih plezalnih mest v dobri triglavski skali. Pogosto imaš opraviti z zelo krušljivo pečino. Police so marsikje zaprodene, nerodne. Toda to so le redka mesta. Večinoma po zlatorogovih stezah hodiš ne plezaš. Navezi, ki se napoti v to smer, priporočam, da obvlada plezanje do III težavnostne stopnje brez varovanja. Če bi namreč hotel celotno smer razdeliti na raztežaje, bi dobil nemogoče trimestno število. Če hočeš turo opraviti v normalnem času, se pravi v enem dnevu, se moraš kar podvizati in vstopiti ob zori. Da je mogoče zadevo opraviti brez zastojev, so dokazali že prvi plezalci. Mojstri so vse zapletene probleme rešili v enem dnevu in vmes celo utegnili nekajkrat vreči duraka.
Smer vstopi v vzhodno obrobje stene zelo visoko. V rahlem vzponu in nato v daljšem sestopu doseže Slovensko grapo, nato pa sledi isti polici do Nemškega turnca. Po Nemški se vzpne skoraj do višine Okna, tu zavije desno in po ozki polički vstopi v Črni graben. Za Gorenjskim turncem se precej spusti, obide Čopov steber, nato pa se visoko vzpne do Prusikove smeri. Sledi spet dolg spust do Amfiteatra. Tam smer ulovi edino poličko, ki pelje čez Jugovo grapo. Za tem se vzpne na Jugov steber, kjer je zopet treba pridelati nekaj sto metrov višine do najbolj zapeljivega travnatega naslonjača z prelepim pogledom na prijazno Trento. In na koncu 4 km avanture si takšno razkošje več kot zaslužiš.
Iz vseh koncev Slovenije, v Celju zbrani in na Kope prepeljani, tam se je izpred Grmovškovega doma pričel naš pohod čez Pohorje, biseru Štajerskega naravnega okolja.
Po začetnem tipanju kondicijske pripravljenosti, opreme in dobre volje, smo se odpravili na pot proti Ribniški koči. Širne neporaščene planote tega področja Pohorja so nam ponudile čudovit razgled proti Savinjski dolini in naprej. Po krajšem postanku in okrepčilu na koči, nas je pot vodila na najvišji vrh Pohorja - 1543 m visok Črni vrh. Pot od koče do vrha ni bila posebej naporna, saj nam je postregla še z zadnjimi borovnicami in brusnicami ter bogatim razgledom, pred spustom med nizke borovce Ribniškega in kasneje Lovrenških jezer.
Po štiri urah hoje se nam je tam, v zavetju razglednega stolpa prilegel prvi večji postanek za počitek, malico in uživanje v idiličnem okolju Lovrenških jezer. Preko šotnega barja smo se sprehajali po lesenih poteh, martinčkali na soncu in na plano privlekli prve sočne sendviče. Ura nas je priganjala, zato smo se počasi odpravili proti Koči na Pesku, eni po »bližnjicah«, hitrejši pa kar naravnost. Po krajšem postanku nas je čakala še pot proti Koči na Klopnem vrhu in sam vzpon na Klopni vrh. Ker se je dan prevešal že v drugo polovico, mi pa precej zdelani od poti, smo za sam vzpon (10 min ) potrebovali še malo vzpodbude. Zoranu in njegovemu žajblovem napitku se lahko zahvalimo, da smo zmogli tudi ta del poti, saj se razgled na vrhu ponaša s »čudovitim« pogledom prek pohorskih gozdov, ki nese vse tja do prve smreke. Nič hudega, razpoloženje je bilo vse boljše, tam iz Doma na Klopnem vrhu pa je že dišalo po zasluženi večerji. Ni trajalo dolgo, da smo tam našli razlog za žur, ki pa žal ni bil za pol cene, je bil pa zato žur in pol.
Že kar zgodaj smo se jutranji mački privlekli iz postelj na prvo kavo. Po nočni nevihti se je delal čudoviti dan in klical po novih dogodivščinah. Po poti proti Slapu Šumik smo lahko opazovali igro jutranje rose, svetlobe in meglic, balzam za romantične duše, za pustolovce pa so se pričele prave dogodivščine z ogledom samega slapu. Slap je čudovit in vreden ogleda, kakor tudi pot do tja, ker pa smo želeli še več smo si izmislili novo »Jugoslovansko pot« od Šumika do Areha. Ker je pot precej dolga, dvomimo, da jo bo kdo ponovil. Tako dolga, da nam je pričelo zmanjkovati časa do planiranega odhoda vlaka iz Maribora. Malo se je že začela krhati morala, nekateri smo že oddajali vonjave in drugim so se že začela »razpadati telesa«, zato je bil čas za akcijo. Da bi ujeli vlak, smo aktivirali terenska vozila, traktor gozdnega gospodarstva, kombi planinske zveze, gondolo Mariborskega Pohorja ter avtobus mestnega prometa in uspelo nam je. Tu se je poslovil Štajerski del odprave, ostale pa je čakal še zadnji del poti ….
Splošni vtis: čudovito. S takšno družbo si upamo kamorkoli!
SŽS na strehi Avstrije “Großglockner čez Stüdlgrat” (tudi v sliki); prispevek Boštjan KOKALJ
Obetal se je vroč zadnji avgustovski vikend. Le kam bi pobegnil od te neznosne vročine mi je rojilo po glavi. Nekam na hladno, nekam višje, tja gor nad 4000 mnm. Tu zagotovo ne bo vroče, vendar sem se zmotil. Veliki Klek “nemško Großglockner 3798 mnm” je najvišja gora Avstrije in najvišja gora v Alpah vzhodno od Brenerskega prelaza. Njegova relativna višina je za Mont Blancom druga najvišja v Alpah. S Francijem se v četrtek 1,2,3, domeniva za to hladnejšo granitno turo, čez greben Stüdlgrat. Dolžina grebena alpinistične smeri je 550 metrov, težave so ocenjene nekje do IV- po UIAA, izstop iz smeri pa plezalca pripelje direktno na vrh.
V petek po službenih obveznostih odrineva, na cesti ni gneče in ob šestih popoldan sva v Kalsu na izhodišču. Cilj tega dne je bila prijetna in zelo urejena koča Studlhütte (2801m). Vzpon do koče je minil ob pogledih na ledeniškega lepotca, ki je sijal v zahajajočem soncu. Koča je bila polna, sezona je na višku. Vendar kljub temu dobiva spanje brez predhodne rezervacije z razgledom na nočno nevihto, 10€.
Naslednje jutro sva krenila ob 4 uri, še pred zajtrkom v koči in sodeč po mirni okolici sva bila prva naveza. Dobra odločitev, čeprav naju je spremljala trda tema. Čez strmo pobočje sva se vzpela do ledenika in po njem do vstopa v smer. Od tu sva že lahko opazovala daleč pod seboj cele vrste navez, kako grizejo proti grebenu. Res je bil popularen sobotni Stüdlgrat. Strmi greben se pne naravnost nad nama in naju povabi. Vstopiva.
Do mesta, imenovanega Früshtuckplatz, sledi lažji del grebena, kjer sva plezala nenavezana. Mesto sva dosegla v uri in pol, pod limitom. V vodnikih je zapisano, če do tu ne prideš v treh urah, takoj sestopi in pridi drugič bolje pripravljen. Od tu naprej sva plezala navezana in že v kaminu, ki je sledil ugotovila, da gre od tu dalje zares!
Greben je res lep, z nepretežkimi plezalskmi mesti, razgiban in razgleden svet, kaj bi še hotel. Seveda nisva izpustila "zloglasnih plošč", ki so menda najtežji detajl celotne smeri, pa tudi poteg po vrvi po navpični steni pred prečnico pod vrhom ni povsem od muh. Težja mesta so "zavarovana", bodisi z "zajlo", bodisi z vrvjo. Varovališča ni težko najti, tako da posebna oprema (klini) za to ni potrebna, prav tako ne za vmesna varovanja. Težave so ocenjene nekje do III+, zasledimo tudi oceno IV-. Grebena je bilo prehitro konec. Vrh z velikim križem na višini 3798 metrov se kar naenkrat odkrije pred nama. Občutek po preplezani smeri na tej višini je res fantastičen.
Sestop je potekal med nepregledno množico obiskovalcev, ki se je spuščala ali pa šele vzpenjala po običajni smeri pristopa. Na snežišču pod vrhom sva bila končno rešena čakanja, nato mimo koče Erzherzog Johann Hutte (3453m) po zavarovani poti na ledenik. Vročina je huda, nič nisva zavidala onim, ki so se šele vzpenjali. Do izhodišča je bila še dolga pot, vendar poteka po lepi dolini naravnega parka.
Mont Blanc 2011 odprava "BELA GORA” (tudi v sliki); prispevek Boštjan KOKALJ
V soboto 2.7. 2011 je ob 13.57 zaplapolala zastava Sindikata železničarjev Slovenije na najvišjem vrhu Evrope, Mont Blanc (4810 m). V družbi štirih sotrpinov sem se uspešno povzpel na kupolo gora Alp, z eno besedo Vrh na tem koncu sveta.
Proti najvišji kupoli Alp smo se odpravili v večernih urah 30 junija iz Ljubljane in prispeli pod cilj v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne. Vožnja je potekala preko Italije skozi Mont Blanški predor v Chamonix in nato dalje do St. Gervaisa. Za 750 km dolgo pot z vmesnimi postanki smo potrebovali dolgih 8 ur vožnje. Iz St. Gervaisa smo se z zobato železnico povzpeli do postaje Col de Voza (1653 m). Povzpeti bi se morali z vlakom do končne postaje Nid D’aigle (2380 m), vendar smo morali zaradi popravila zobate železniške proge izstopiti že tu. Od tu dalje smo imeli 4 ure vzpona do koče Tete Rousse (3167 m) in nato še dobri 2 uri do koče Aiguille du Gouter (3817 m). Vzpon smo pričeli s strmo bližnjico proti železniški postaji Bellevue (1794 m) kjer se konča gozdna meja in od tam dalje v ključih po levi skalni stopnji do zgruščene kotanje. Spremljala nas je edinstvena pokrajina z neboječimi pogledi kozorogov. Nad zgruščeno kotanjo pa je živopisanega cvetja konec. Tu in tam pripleza izza skale še kak kozorog, pokrajina pa z razbito kamenino granitom izgleda kot odlagališče rjastega železa.
Prvi vzpon na vrh tega ledenega kolosa pred več kakor 200 leti, 8. avgusta 1786 štejemo za začetek alpinizma. Masiv Mont Blanca (slovensko Bela gora) se nahaja v Savojskih Alpah na meji med Francijo in Italijo, vrh leži v Franciji. Moram omeniti, da pogosti nagli vremenski preobrati na Mont Blancu v zelo kratkem času spremenijo mirne in soncu močno oblegane običajne poti v človeku sovražen pekel. Ta nedolžno pobeljena pobočja so videla že nešteto dram. Nerazsodnost zaradi izčrpanosti in neprilagojenosti na višino, nenadne nevihte, podhladitve, v megli in sneženju izgubljena sled ter padci v razpoke vsako leto pripomorejo k skoraj trimestnemu številu žrtev. Pa čeprav reševalni helikopterji Gendarmerie ob primernem vremenu za letenje ponesrečence spretno pobirajo, tako da marsikdo, ki bi bil včasih že pokopan, preživi.
V nadaljevanju smo bili po četrti uri hoda že na prvem ledeniku kjer stoji na majhni ploščadi desno koča Tete Rousse (3167 m). Na ledeniku pred kočo nam je gorski policist preprečil nadaljnji vzpon do koče Aiguille du Gouter, kajti koča je bila prenatrpana in ni več sprejemala plezalcev. V tujini je običaj, da imajo pri nočitvah prednost gorski vodniki s svojimi klienti in tako smo si bili primorani prenočišče urediti v koči Tete Rouse. Začuda smo tu dobili prenočišče na skupnih ležiščih. Ker nismo imeli časa za višinsko aklimatizacijo nam je pomanjkanje kisika že tu povzročalo rahle glavobole. Lajšali smo si ga z posedanjem in dremanjem z mislimi na jutrišnji dan. Med tem pa nad nami opazovali dramo reševanja plezalcev s helikopterjem. Dvakrat dnevno je potrebno reševanje ljudi, ki se poškodujejo pri izredno nevarnem prečenju ozebnika malo višje, po katerem iz 600 metrov visoke stene neprestano grmeče padajo izstrelki kamenja. Prvotni plan je bil vstati ob 1 uri zjutraj in ob 1.30 pričeti z vzponom. Vendar nas je presenetilo vreme. Kljub dokaj stabilni napovedi vremena je na gori pihal veter okrog 100 km/h, kateri pa je proti naslednjem popoldnevu izgubljal svojo moč. Tako smo prvotni plan spremenili z odločitvijo, da gremo kljub vetru proti vrhu in se sproti prilagajati razmeram.
Po drugem planu smo še malo pospali in vstali ob 3.30 uri in ob 4 uri pričeli z vzponom. V samem začetku vzpona preko Aiguille du Gouter smo prečili že tolikokrat tragično omenjeni nevarni koluar. Nadaljevali smo po desnem skalnem rebru razbite granitne stene in v poplezavanju II težavnostne stopnje v dobrih 2 urah dospeli do koče Cabane de I’Aiguille du Gouter, ki stoji na zahodni strani tik pod vrhom Aiguille du Gouter. Koča je bila res natrpana s plezalci vsega sveta. Vsi so bili zbrani tu in čakali na ugodne razmere za naskok na vrh. S težavo sem v tej gneči prišel do termovke toplega čaja. Sledil je posvet in odločitev. Gremo na vrh. Po parih smo se s tovariši navezali na vrv imenovano ledeniška naveza in zopet v ključih šteli korake in v glavah poslušali razbijanje srca. 40 korakov počitek, 40 korakov počitek. Vzpenjali smo se v smeri preko vedno bolj strmega pobočja do bivaka Vallot (4362 m). Bivak Vallot je zgolj preživetvena škatla za nujne primere. Tu je sledil krajši postanek, da smo se naveze zbrale skupaj in utrujena telesa napolnili z energijo pred zaključnim vzponom na vrh. Od tu se je že občasno prikazoval naš vrh izza oblakov s katerimi se je veter prav otročje poigraval. Nekateri prej, nekateri pozneje, ampak od bivaka Vallot naprej smo vsi spoznali pravi pomen višine in orkanskega vetra, kateri je preko vršnega grebena Les Bosses (4513 m) pometal že prav po himalajsko. Po naših ocenah je pihal okrog 80 km/h pri temperaturi -15 C, kar pomeni občutek mraza -33 C “windchill”. Ob močnejših sunkih vetra pa smo napredovali tudi po vseh štirih in se ob tem še borili z glavoboli in hlastanjem po zraku.
Vrh je bil okoli 14 ure rezerviran samo za nas. Fenomenalni razgled okrogle Evrope so zakrivali oblaki, smo ga pa zato bili deležni že 100 metrov nižje na grebenu. Od koče do vrha smo hodili dobre štiri ure. Panorama s samega Mont Blanca me ravno ni zadovoljila. Nad nami ni ničesar več, pod nami pa ni točke, na kateri bi lahko počilo oko. Počutil sem se kot človek, kateremu so se izpolnile vse želje tega sveta. Ničesar nimam več za čemer bi še strmel. Kajti to, kar mi je tu ponujeno, si lahko ogledam tudi z letala. Na vrhu v vetru vztrajamo kratek čas, skušam si čimveč vtisniti v spomin in hitro nazaj navzdol. Greben se mi ne zdi več tako ozek. Lepo je. Navzdol gre precej hitreje. Kmalu smo spet pri bivaku Vallot. Čas je za požirek čaja, med pitjem od ugodja in utrujenosti kar zadremam. Ko se predramim dobim občutek kako majhna je vez med življenjem in smrtjo. Gremo naprej. Sestop je potekal po isti poti na ledenik Col du Gouter in naprej spust po skalni stopnji do koče Tete Rousse, kjer smo prespali.
Naslednji dan smo nadaljevali sestop proti dolini do postaje Bellevue, kjer nas je pričakal zobati vlak in nato z njim v dolino St. Gervaisa. V Chamonixu smo proslavili naš legendarno uspešen vzpon in v popoldanskem času zapustili prestolnico evropskega alpinizma polni lepih vtisov in načrtov za v prihodnje.
Člani odprave ”Bela gora 2011” Tanja, Boštjan, Joul, Goran, Aleš
13. 5. 2011 - Obisk kraljice narcis (tudi v sliki)
Bravo, uspelo nam je osvojiti vrh Golice in obkljukati še en pohod naše Planinske sekcije SŽS.
13. maja 2011 smo se zbrali na železniški postaji v Ljubljani in se odpeljali do Planine pod Golico. Od tu smo se peš podali mimo Felca proti prvim vzponom, ki so sledili vse do vrha. Že kar kmalu smo zagledali morje ključavnic, prelepih belih, dišečih narcis, ki so se pozibavale med visoko travo. Pot smo nadaljevali skozi gozd in ob klepetu ter fotografiranju, smo kar kmalu oz. prekmalu zagledali kočo na Golici. Kratko okrepčilo pri koči nam je dalo moč, da smo se podali proti vrhu. Okoli nas je bilo kar nekaj grozečih oblakov, ki pa niso prinesli nič vode. Pod vrhom Krvavke nas je pozdravil še zadnji ostanek snega. Sledilo je skupinsko slikanje in nadaljevanje poti po strmem travnatem pobočju vse do vrha Golice (1835 m). Po kratkem počitku smo se vrnili do koče, kjer smo si privoščili dobrote njihove kuhinje in dobro kapljico za še boljše razpoloženje. Sledil je planinski krst naših novih, prvič udeleženih pohodnikov. Maja, Meta in Dominik so kar junaško prenesli krst oz. tepež po zadnji plati.
Vsi zadovoljni in polni vtisov smo se podali proti dolini in se še zadnjič pofotkali na travniku polnem prelepih, dišečih ključavnic-narcis.
Visokogorsko prečenje Centralnih Alp, Haute Route 2011 (tudi v sliki); prispevek Boštjan KOKALJ
Iz nadvse uspešne turnosmučarske alpinistične odprave smo se sredi aprila iz Centralnih Alp vrnili v domovino člani Alpinističnega odseka Litija Boštjan, Tomaž, Joul in Miha. Tam smo 5 dni bili bitko z Haute Route. Haute Route je najbolj znana turnosmučarska pot za prečenje centralnih Alp in eden od ciljev slehernega turnega smučarja, ki se s tem resneje ukvarja. Pot povezuje Chamonix in Zermatt, prestolnici alpinizma in smučanja.
Haute Route je imela Vse. Začela se je v vznožju Mont Blanca, potekala pa po izjemni pokrajini v bližini pomembnih alpskih vršacev, končala pa se je pod najbolj znano goro v Alpah, Matterhornom. Prečenje je potekalo po ledenikih med 2500 in 3500 m visoko, najvišje pa smo se povzpeli na 3796 m. Naša ekipa si je izbrala klasično pot, katera je bila dolga več kot 100 km. V petih dneh smo tako prečkali 20 ledenikov in premagali prek 8000 metrov višinske razlike.
Na tem mestu bi se še enkrat zahvalil vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri uresničitvi sanj. V prvi vrsti Sindikatu Slovenskih Železnic.
27. in 28.8.2010 - Vzpon v kraljestvo Zlatoroga (tudi v sliki)
27. avgusta 2010 smo se člani Planinske sekcije SŽS odpravili na dvodnevni planinski vzpon v Kraljestvo Zlatoroga (Triglavska sedmera jezera).
Kljub bolj slabim vremenskim napovedim, smo prehodili prvi dan svojo začrtano pot od Planine Blato, kamor so nas iz Bohinja, pod organizacijo Uroša Zupana, pripeljali kombiji, do Bohinja pa prijazni prevozniki iz SŽ-ŽIP-a.
Od Planine Blato smo se odpravili proti Planini pri jezeru, kjer smo imeli prvi krajši postanek za kratko malico. Pot smo nadaljevali do Štapc, od koder smo prvič ob poti zagledali Triglavska jezera. Pot smo nadaljevali do Male Tičarice in mimo Zelnaric do Zasavske koče na Prehodavcih (2071 m). Svoj približno 7 urni planinski vzpon smo veseli, ob dobri planinski hrani in pijači, zaključili v koči na Prehodavcih
Po celo nočnem deževju, smo se zjutraj zbudili v lepo, vendar hladno gorsko jutro, s čudovitim razgledom na okoliške vršace. Prijazni g. Furlan Edvin, naš vodnik, nam je z veseljem razkazal in obrazložil »okoliške znamenitosti«. Po izdatnem zajtrku in skupnem posvetu smo se odločili, glede na vremenske razmere, da spremenimo načrtovano pot in sestopimo v dolino Trente. Vso pot so nas spremljali slapovi, ki so zaradi obilnega deževja bili še mogočnejši. Kar nekaj svojih moči smo porabili, da smo se suhi prebili preko poti, polnih hudourniških voda. Iz doline Trente smo se odpravili z avtobusom preko prelaza Vršič v Kranjsko goro. Med vožnjo smo videli Pogačnikov dom na Kriških podih, ostenje Mojstrovke, Ajdovsko deklico, Rusko kapelico in še bi lahko naštevali.
Da se naše druženje nebi prehitro končalo, smo se ustavili še v prijetnem gostišču v Kranjski gori, kjer smo se polni planinskih vtisov še malo okrepčali.
Vsi navdušeni nad lepotami naše narave in s prečudovitimi vtisi komaj čakamo naslednji planinski vzpon. Zahvala za lepo organizirani izlet pa seveda pripada naši predsednici Planinske sekcije SŽS Simoni Osolnik.
Člani SŽS – Planinska sekcija smo 29. maja osvojili 1262m visok Nanos in premagali 640m višinske razlike.
Ob 8.30 uri se nas je 13 pohodnikov, od 20 prijavljenih, zbralo v vasici Strane, tik pod pobočjem Nanosa na robu Postojnske kotline.
Vremenska napoved nam ni obetala lepe sobote, a to nas ni ustavilo. Polni energije in pozitivnega vzdušja smo vzeli pot pod noge. Tisti z boljšo kondicijo so izbrali strmejšo pot, ki zahteva tudi malce enostavnega plezanja, ostali pa so se odločili za daljšo pot, po kateri je tudi speljana Slovenska planinska pot (SPP).
Pri Vojkovi koči na Nanosu (1246m) smo se sprostili ob hladni pijači. Nas pa so prijetno presenetili naši pohodniki (člani) iz Dobove, ki so osvojili vrh dobro uro pred nami. Sledila so predstavljanja in pogovori o vzponu in seveda o soncu, ki nas je prav lepo grel in razvajal s toploto svojih žarkov.
Na poti proti dolini nam je na gorski vodnik, Furlan Edvin, lepo predstavil in opisal vse okoliške hribe in pohodne poti. Zupan Uroš pa nas je povabil na ogled prečudovite, spomeniško zaščitene vasice Goče v Vipavski dolini. Pohod smo končali v vinski kleti (hramu) g. Žvakelj Jožeta, ki nam je postregel z domačimi suho mesnimi dobrotami in pokušino odličnega domačega vina.
Zadovoljni in polni navdušenja smo se odločili, da zagotovo nadaljujemo z obiski naših gora.
Najlepša hvala vsem udeležencem za prijetno preživet dan, še posebej našim članom – domačinom - Urošu, Dragotu in Edvinu za predstavitev okolja, ki je vse udeležene očaral z svojo lepoto, domačini pa z svojo odkrito prisrčnostjo.
30.11. – 27.12. 2008 - Alpinistična odprava Aconcagua, Tronador (tudi v sliki); prispevek Boštjan KOKALJ
V zadnjih dneh leta 2008 smo se iz Južne Amerike vrnili domov Boštjan Kokalj (AO Litija), Jana Kokalj (AO Kamnik) in Peter Zarnik (AO Kamnik), kot tričlanska alpinistična odprava. Naš cilj je bil vzpon na najvišjo goro Andov 6962 m visoko Aconcaguo ter vzpon na ugasel vulkan z edinim črnim ledenikom na svetu 3478 m visok Tronador v Argentini.
Iz evropske zime v južno ameriško poletje
Proti Južni Ameriki smo odpotovali 30 novembra z letalsko družbo Swiss Air. Polet je potekal iz italijanskega letališča Marco Polo v švicarski Zurich, kjer smo prestopili na čezoceanski let v brazilski Sao Paulo in od tam naprej v argentinsko prestolnico Buenos Aires. Za pot od evropske zime do južno ameriškega poletja smo potrebovali natanko 18 ur. V Buenos Airesu smo se nastanili pri slovenskih izseljencih kateri so nam nudili neverjetno gostoljubje. Razvajali so nas z ogledi mesta in z odlično argentinsko kuhinjo, pri kateri ni nikoli manjkala pečena govedina na žaru »asado«. Z letalom smo 2 decembra nadaljevali pot proti Andom v 1100 km oddaljeno mesto Mendoza. Tu smo si pridobili vsa potrebna dovoljenja in si nakupili živeža za življenje na gori. Naslednji dan smo z minibusom odšli iz mesta na 160 km odaljeno izhodišče vzpona Aconcague, Puente del Inca (2750 m). Ime Aconcagua izvira iz govorice starih indijanskih narodov Ancocahuac ali v prevodu Beli stražar. Gora je nastala pred nekaj miljoni leti, ko se je Južna Amerika odmikala od Afrike in je njena celinska plošča pritiskala ob pacifiško oceansko ploščo. Oceanska plošča se je vrinila pod celinsko ploščo in posledično dvigovala in gubala zahodni del južnoameriške celinske plošče. Spodnji del gore je sestavljen večinoma iz apnenca, peščenjaka in sadre, v zgornjem delu pa so prisotne mlajše magmatske kamnine, ki pa naj bi prišle sem kot posledica živahnih dogajanj pod in na zemeljski površini. Gora zna biti zelo muhasta in je včasih vabljivo prijazna, spet drugič pa obdana z ledenimi viharji s katerimi se brani tudi najbolj vztrajnih vsiljivcev.
Aconcagua nam ni dovolila stopiti na vrh
Z vzponom smo začeli 4 decembra čez nacionalni park Aconcagua in nadaljevali po zahodni normalni smeri. Za transport višinske opreme smo najeli mule do baznega tabora Plaza de Mulas (4400 m). Od vstopne postaje Horcones (2980 m) smo hodili po dolini istoimenske reke do prvega tabora Confluencia (3400 m) 4 ure. Tu smo bivali v šotorih agencije Rudy Parra in že naslednji dan pričeli z višinsko aklimatizacijo. Aklimatizacija je potekala pod južno steno Aconcague do baznega tabora Plaza Francia (4100 m) in nam je vzela pet ur hoda. Nekoliko že aklimatizirani smo se 6 decembra podali do glavnega baznega tabora Plaza de Mulas (4400 m). Slikovita puščavska pokrajina je bila premagana v 9 urah. Naslednji dan je bil namenjen počitku in raziskovanju baznega tabora. Tu so imeli medicinsko pomoč, internet, telefon, iz baze pa je letel tudi helikopter. V okolici pa je bilo že tudi nekaj spodobnih vrhov, kot so Co. Bonete (5004 m), Co. Catedral (5335 m) in Co. Cuerno (5462 m). Po enodnevnem počitku smo se odpravili na prvi višinski tabor Nido de Condores (5590 m), do katerega je 5 ur hoda. Pot je sicer dolga, vendar je tehnično nezahtevna. Tabor se nahaja na skalni planoti, oziroma širokemu prelazu, ki je zelo izpostavljen vetru. Zaradi močnega vetra nam je uspelo priti le do vmesnega višinskega tabora Plaza Kanada (5080 m). Tu smo v skalno zavetje postavili višinski šotor in v njem pustili nekaj opreme ter se prezebli vrnili v bazni tabor Plaza de Mulas. Naslednji dan smo zopet poskusili in po 4 urah stali v prvem višinskem taboru Nido de Condores. Ob ugodnem počutju in vremenu sem se podal naprej proti drugem višinskem taboru Berlin (5930 m). Jana in Peter pa sta se vrnila nižje v tabor Plaza Kanada. Do drugega višinskega tabora Berlin sem potreboval dobri 3 uri. Baza se nahaja nekoliko v zavetju pod skalnim razom, postavljena pa sta celo dva lesena bivaka. Po 15 uri je zopet začelo močno pihati in hitro sem sestopil do sotrpinov v tabor Plaza Kanada prenočiti. Toda tista noč je bila tudi naša zadnja noč na tej višini. Zaradi težav z višino in vremenom, ki se je iz minute v minuto slabšalo (hud mraz -32° C in močan veter) smo se tovariško odločili, da je v teh razmerah nesmiselno nadaljevati z vzponom. Sklenili smo se vrniti v zavetje baznega tabora Plaza de Mulas in tu počakati na izboljšanje vremena. Naslednji dan so metereologi objavili napoved, da se vreme vsaj še štiri dni ne bo izboljšalo. Časa pa nismo imeli na pretek saj so bili v planu še zanimivi podvigi v Patagoniji. Tako smo se odločili da zaključimo z vzponom in se naslednji dan vrnemo v dolino. Goro nam je bilo tisti dan težko zapustiti goro. Želel sem si še enkrat videti njeno neizprosno pobočje in tako kljub slabem vremenu opravil vzpon na Co. Bonete. Na vrhu sem si še zadnjič ogledal kaj vse je še ostalo nepremagano. Ostalo je še pobočje nad drugim višinskim taborom Berlin. Višje od tu je še zadnji višinski tabor Independencia (6400 m). Od višinskega tabora Berlin do vrha Aconcague je še od 8 do 11 ur vzpona. Pot do Independencie se blago dviga in ni zahtevna. V nadaljevanju se po Traverzi preči ves vršnji del gore in smer pripelje pod Canaleto (6500 m), ki je ključni del vzpona. To je nekakšna široka grapa po kateri se pride do grebena med vzhodnim in zahodnim vrhom. Desno je nižji zahodni vrh, levo pa je glavni vrh Aconcague. V jutru 11 decembra smo se izpod gore odpravili na 40 km dolgo pot v dolino. Na izhodišče Horcones smo prispeli pozno popoldan in naročen minibus za Mendozo nas je že čakal. V Mendozi smo si privoščili 2 dni počitka in se 13 decembra zvečer z avtobusom podali na 1300 km dolgo pot proti argentinski Patagoniji. Natančneje v mesto San Carlos de Bariloche, ki leži na južni obali ledeniškega jezera Nahuel Huapi v argentinski provinci Rio Negro. Mesto po geografski legi kot arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. Za naravni park Nahuel Huapi je značilna velika pestrost življenjskih prostorov. Ogromne povšine ledeniških jezer obdanih z vselej zasneženimi vrhovi gora, naravnimi gozdovi, ki se dotikajo prostrane Patagonske stepe. V območju je veliko jezer, rek, flora in favna pa je čudovita. V davnini je visoke gore med katerimi je veliko nekdanjih ognjenikov, pokrival velikanski ledenik. Ko je izginil je za njim ostal dolg visokogorski svet granitnih pobočij in sten. Mogočen ledenik se je ohranil le na Tronadorju, kateri je bil tudi eden izmed naših ciljev. V mestu San Carlos de Bariloche med drugim prebivajo številni evropski imigranti in med njimi tudi Slovenci. In prav gore so bile tiste, ki so v Bariloche privabile številne Slovence. V mestu smo se nastanili v Slovenski hiši, katero je zgradilo Slovensko planinsko društvo Bariloche. Izseljenska skupnost ima v njej svoje prireditve, slovensko šolo, možno pa je tudi prenočevati.
Cerro Tronador nam ponudi Argentinian Peak
Cerro Tronador (3478 m) visoka gora je ugasel vulkan, ki leži na meji med Argentino in Čilem. Pokriva ga velikanski črni ledenik, ki ima posebno barvo zaradi vulkanske zemlje. Na Tronador smo se napotili dan po vrnitvi z gorovja Catedral. Veseli, hkrati pa z utesnjenim srcem smo odhajali proti gori. Pred našim odhodom se je na ledeniku Tronadorja smrtno ponesrečilo šest vojakov, ki so med vajo zdrsnili v razpoko »špaltno«. Ledenik ima namreč veliko nevarnih razpok pokritih s snegom. Uspeh na tej gori je tudi močno odvisen od vremena, ki je tod izredno muhasto. Najbolj nevarno je, ko se nad ledenik spusti megla, ki človeka zaradi neizrazite konfiguracije terena povsem dezorentira. Izgubiti na ledeniku pa se je zaradi številnih s snegom pokritih razpok smrtno nevarno. Iz San Carlosa de Bariloche nas je vodila 80 km dolga pot mimo kristalno čistega jezera Maskardi. Ob njem smo se za krajši čas ustavili in pozdravili Slovence, ki ob jezeru upravljajo prikupen hotel. Pot smo nadaljevali do Pampa Linde od koder smo začeli z vzponom in zakorakali proti planinski koči Otto Meiling (2050 m). Med potjo smo občudovali mogočna drevesa, visok bambus neprehodnega pragozda in se jezili na pikajoče brenclje. Ko smo se povzpeli nad pragozd, se nam je razgrnil pogled na mogočne slapove kateri bobnijo čez tisoč metrov globoko prepadno steno Tronadorja. Vsake toliko časa se je odtrgal kos ledenika (serak) in zgrmel čez ostenje. Odtod tudi ime Tronador, kar pomeni razbijač. Na tem razglednem kraju smo se tudi pozdravili z letečo ujedo Andov, ptičem Kondorjem. Do planinske koče smo močno natovorjeni potrebovali 5 ur. Koča je skromna, pritličje je v celoti jedilnica, na podstrešju pa je skupno ležišče. V koči smo dobili informacijo, da je zaradi letošnjega vročega poletja nemogoče priti na vrh. Visoke temperature so na ključnih mestih stopile led, po strnjeni lavi oziroma vulkanskem pesku pa z cepini in derezami ne gre. Svetovali so nam vzpon na sosednja vrhova Argentinian peak ali Chilean peak. Izbrali smo Argentinian peak (3487 m) na katerega smo se podali naslednji dan 17 decembra ob 4 uri zjutraj. Zaradi nevarnih razpok je potrebno plezati čim bolj zgodaj, ko je led še zamrznjen. Po 6 urah ledeniškega plezanja smo stali na vrhu, se poslikali in hitro vrnili k koči. Sledil je dan počitka, nato pa smo si za zaključek odprave 19 decembra izbrali še vzpon na najbolj slovensko goro v Argentini Cerro Capilla.
Cerro Capilla, slovenska gora Kapiža
Cerro Capilla (1.958 m) visoka gora, je poleg Tronadorja najbolj znamenita gora v parku Nahuel Huapi. To najbolj slovensko goro v Argentini so prvi osvojili Slovenci leta 1951 in obenem sklenili ustanovitev Slovenskega planinskega društva Bariloche. Leto za tem so na vrhu Kapiže postavili križ, ki je postal simbol slovenstva v Argentini. V obviseli dolini tolmunov pod vrhom Kapiže so leta 1996 postavili še slovenski bivak "Slovenija". Tako je gorništvo združilo slovenske priseljence v Patagoniji in jih združuje še danes. Gore narodnega parka Nahuel Huapi so tako na poseben način tudi slovenske gore, čeprav ležijo na čisto drugem koncu sveta. Pravilno smo izbrali naš zadnji alpinistični podvig, saj smo se naslednji dan prebudili v hladno deževno jutro. Do odhoda proti Buenos Airesu nam je ostalo še tri dni katere smo izkoristili v raziskovanju mesta in bližnje okolice. V popoldanskih urah 23 decembra smo z avtobusom krenili na 1800 km dolgo pot proti prestolnici Argentine. Vožnja z avtobusi po Argentini je pravi užitek, saj so udobni in prostorni. V Buenos Airesu smo se zopet srečali z slovenskimi izseljenci in skupaj preživeli malce drugačen božič. Tokrat v vročem koledarskem poletju. Za njim pa je prišel 27 decembr in čas vrnitve v Slovenijo.
Izkustvo čiste pristnosti elementov
Na odpravi smo doživeli marsikaj lepega in zanimivega, bogatejši smo za številne dragocene izkušnje in spoznanja, ki nam ne bodo pomagale samo pri naši alpinistični dejavnosti temveč tudi v vsakdanjem življenju. Vsekakor je pristop 6000 metrov visoko lep dosežek glede na to, da je povprečna uspešnost na Aconcagui le 25 odstotkov. Čeprav za vzpon na Aconcaguo niso potrebne velike alpinistične izkušnje, pa v končni fazi predstavlja zaradi vremenskih razmer, predvsem pa zaradi svoje višine, prav spodoben alpinistični cilj. Aconcague ne osvojiš-splaziš se nanjo in zdivjaš dol kolikor te nesejo noge. Vselej pa to storiš z privolitvijo gore. Skratka Aconcagua je še vedno tam in čaka, na svetu pa je še veliko drugih zanimivih ciljev.
Zahvala
Na tem mestu bi se še enkrat zahvalili vsem, ki ste nam z vašo podporo kakorkoli pomagali pri uresničitvi naših sanj. Predvsem v prvi vrsti se iskreno zahvaljujemo našim sponzorjem. Zahvalili bi se tudi nepozabnemu gostoljubju argentinskih slovencev, družini Zarnik in Jerovšek v Buenos Airesu ter družini Mavrič v San Carlos de Bariloche.
Gracias a las familias Zarnik y Jerovsek por hospitalidad y ayuda en Buenos Aires, gracias ala familia Mavric por hospitalidad y ayuda en San Carlos de Bariloche.
|
O sindikatu
